09 Jan Nagovor na podelitvi Kurnikovih priznanj 2023
Spoštovani nagrajenci, zaradi katerih je tržiški kulturni prostor edinstven in tako zelo poseben;
cenjeni gospod župan, Peter Miklič, in navzoči občinski svetniki, ki z nocojšnjo udeležbo in z ohranjanjem proračunskih sredstev kažete, da je ljubiteljska kulturna ustvarjalnost za naše lokalno okolje pomembna;
dragi kolegi kulturniki, mentorji, ustvarjalci, ki poganjate kulturna društva in Zvezo kulturnih organizacij ter drugi sodelavci;
ljubo občinstvo, ki ste stična točka med resničnostjo in našimi sanjskimi svetovi – dober večer vsem in naj bo res lep jutrišnji Ta veseli dan kulture!
V času Prešernovega rojstva 3. 12. še ni bil prav posebej veseli dan, prav tako ni stal na začetku najbolj veselega, glasnega ali pogosto norega meseca; bila je sreda prvega adventnega tedna, časa, ki je v cerkvenem koledarju namenjen tihemu pričakovanju Božjega rojstva. Danes je pač drugače, a morda bi vam ravno zato nocoj spregovoril o dveh prepotrebnih elementih ustvarjalnega dela, ki se mi zdita še posebej aktualna. O pravi rabi časa in o ohranjanju tihote.
Da, nocoj je čas za bučno praznovanje, saj je bilo tudi za tržiške ljubiteljske kulturnike minulo leto polno izzivov, ustvarjalnosti in uspehov – a rad bi vas spomnil na izkušnjo, ki si jo delimo mnogi – tudi ljubitelji: da nam hitenje od enega opravila do drugega, neskončni tok sestankov, projektov in načrtovanj, nekaj časa sicer vlivajo občutek izpolnitve in zadovoljstva, a nas hkrati izčrpavajo. Potrebujemo trenutke odmora – trenutke za preprosto igro, trenutke brez cilja, trenutke tihote, v kateri lahko vzkali kaj novega. Ameriško-nemška pesnica Liesel Mueller je eno svojih pesmi začela z verzom: Kar se zgodi, se zgodi v tišini. Če želimo, da je to, kar se zgodi, dobro, ohranjajmo tihoto in negujmo v njej sveže domislice. To ima seveda povsem praktične posledice ne le za pesnikovanje, pač pa za vsakršno vrsto ustvarjanja in – v resnici – za vsakdanje življenje nasploh.
V nasprotnem primeru smo v nevarnosti, da nas bodo pogoltnile besede, kot pravi pesnica – kajti besede so različnih značajev, raznolika kot zdravilna zelišča, a jih je potrebno premišljeno in previdno uporabljati. Številni Kurnikovi nagrajenci v preteklega pol stoletja – in ob tem številni drugi ustvarjalci – so/smo preizkušali moč besed (in podob) in v njih doživljali nekakšne ustvarjalne asimptote – ko se bolj ali manj približujemo svojemu idealu, cilju, a ga nikoli povsem ne dosežemo. V času svojega ustvarjanja kolebamo med izbruhom besed in tišino – in oboje je pomembno.
Da, nocoj je čas za bučno praznovanje – a v prihodnjih dneh in tednih se vračajte v svoje kamrice srca, sprejemajte doživljaje, premišljujte, raziskujte globine, odkrivajte lepoto, dajte prostor prijaznim in poživljajočim besedam. Kajti svet ne bo čez noč postal rajski vrt, ampak bo vsak dan bolj potreboval naš trud, našo domišljijo, naše roke in besede, da ozdravi in preživi.
Morda bo kdo rekel, da je tole bolj pridiga kot slavnostni nagovor 🙂 A poznam vas in vem, da tudi vas pri ustvarjanju žene neka notranja sila, neko nerazložljivo veselje, prav poseben žar. Nemogoče je reči, kakšna bo podoba tržiškega ljubiteljstva v prihodnjih letih, a vsekakor bi bila mnogo siromašnejša brez kogarkoli izmed vas. Zato vam predvsem želim, da bi vztrajali, si prizadevali biti vedno boljši in v tem prizadevanju tudi življenjsko zoreli. Zaključujem s še enim verzom omenjene pesnice: Izumite nekaj novega. Izumite resnična drevesa, težko ljubezen, starodavne, počasne besede, zahtevne kot otrokovi prvi koraki čez sobo.
David Ahačič
predsednik ZKO Tržič
Naslovna fotografija: Kurnikovi nagrajenci Kristina Lindav, Pija Mejač, Milan Malovrh in dr. Metka Knific Zaletelj ter predsednik ZKO Tržič David Ahačič. (fotografije: Sergej Radosavac)