Kurnikova priznanja - Zveza kulturnih organizacij Tržič
322
page-template,page-template-full_width,page-template-full_width-php,page,page-id-322,page-child,parent-pageid-189,bridge-core-3.1.3,qode-news-3.0.6,qode-quick-links-2.1,qode-page-transition-enabled,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-title-hidden,side_area_uncovered_from_content,footer_responsive_adv,qode-child-theme-ver-,qode-theme-ver-30.2,qode-theme-bridge,wpb-js-composer js-comp-ver-7.3,vc_responsive

Kurnikova priznanja

VOJTEH KURNIK (1826 – 1886)

Vojteh Kurnik je bil rojen 9. avgusta 1826 v Tržiču, v hiši, kjer se je po domače reklo pri Rodarju.

Vojteh se je v očetovem domu izučil kolarstva, potem pa ga je kolarski mojster Luka peljal po tedanji navadi v Celovec učit se očetovega rokodelstva. Tu je obiskoval nedeljsko obrtno šolo ter imel za učitelja znanega profesorja Ahaceljna, ki je zbiral slovenske narodne pesmi. Učitelj je kmalu spoznal izredno nadarjenost svojega učenca, mu posojal knjige in prvi vzbudil v njem ljubezen do domače vezane besede.

Ko se je izučil in odslužil vojake, se je vrnil v Tržič. Tu se je nastanil kot pomočnik pri svojemu bratu Fortunatu Kurniku, ki je medtem po očetovi smrti prevzel domačijo. Tudi Fortunat je bil zelo željan znanja in je imel veliko zbirko knjig. Svojega brata pesnika je vsestransko podpiral ter ima največ zaslug, da se niso vse Kurnikove pesmi pogubile.

Okrog leta 1859 se je Kurnik preselil v Ljubljano. Njegov prijatelj Matija Hribar ga je namreč toliko časa nagovarjal, da se je zaposlil pri njem. Vendar je opustil kolarsko obrt in se lotil stolarstva. Ko pa je Hribar kmalu nato umrl, je Kurnik prevzel njegovo rokodelstvo. Imel je 12 delavcev, 3 pomočnike, 4 vajence in 5 pletilk. Kaže pa, da ni bil dober gospodar, ker je zadnja leta preživel v veliki revščini.

Vojteh Kurnik je bil dvakrat poročen: prvič s Terezijo Sima, ki je bila doma iz Žabnice, drugič pa z Ano Schmelzer s Prevalj. Imel je dvojčka Alberta in Ferdinanda – Fortunata.

Vojteh Kurnik je marljivo izvrševal svoje rokodelstvo, hkrati pa koval resne in šaljive pesmi. S svojimi pesmimi je »zalagal« Slovensko Bčelo, Cvetje sl. naroda, Šolskega Prijatelja, Slovensko Kolado, Vodnikov Spomenik, Glasnik, Besednik, Zgodnjo Danico in Novice. Kurnika je posebno cenil urednik Novic, Janez Bleiweis. Prav Kurnik je z objavo svojih »osoljenih« pesmi veliko doprinesel k priljubljenosti časnika.

Umrl je 3. novembra 1886 v Ljubljani.

 

 

Ljubitelji slovenske kulturne dediščine lahko v Tržiču obiščejo Kurnikovo domačijo, ki je ena najstarejših in najlepše ohranjenih stavb v starem mestnem jedru. V lasti Kurnikove družine je bila do leta 1967, ko jo je zadnja lastnica, Mici Kurnik, znana tržiška šivilja, pranečakinja Vojteha Kurnika, zapustila Tržiškemu muzeju.

Kurnikova hiša je preurejena v etnološki muzej, ki prikazuje bivanjsko kulturo 19. in začetka 20. stoletja, v eni izmed sob pa sta predstavljena življenje in literarno delo Vojteha Kurnika (1826–1886), enega prvih slovenskih buditeljev, pesnika in zbiralca ljudskih pesmi, pregovorov in pripovedk.

Prvo nadstropje je namenjeno občasnim razstavam, vsako leto 12. marca je na ogled razstava, posvečena praznovanju gregorjevega.

Ogled Kurnikove hiše: http://www.trziski-muzej.si/?page_id=50&lang=sl

KURNIKOVA PRIZNANJA (1973 – 2018)