Ljubiteljska kultura je neločljivi del slovenske kulture. Da se pri tem ne opira na profesionalnost, ne pomeni, da zapostavlja kriterije kakovosti in izvirnosti. Ljubiteljska kultura ni posel, ampak način življenja, ki prehaja z generacije na generacijo. Vanj je vloženega obilo znanja, talentov, časa in materialnih sredstev posameznikov, ki na ta način manifestirajo ne le svoje osebne kakovosti, ampak tudi kakovosti okolja, v katerem delujejo. Zato je ljubiteljska kultura deležna podpore zelo širokega kroga ljudi, kar se kaže na tisočerih kulturnih prireditvah širom Slovenije.

Pa se malo sprehodimo skozi zgodovino razvoja organizirane ljubiteljske kulture na Slovenskem. Njene začetke lahko postavimo v 2. polovico 19. stoletja v obdobje čitalništva in besed. Nadaljevalo se je s samostojnimi prosvetnimi društvi ali kulturno dejavnostjo društev, ki so imela drugo osnovno dejavnost. Taka društva so bila npr. Sokoli, Orli, gasilska in druga društva

Po letu 1945 je bila edina organizacija na področju kulturnega ljubiteljstva Ljudska prosveta Slovenije. Kmalu so se začela množično ustanavljati prosvetna društva, ki so se povezovala v krovno ljubiteljsko organizacijo Zvezo Svobod Slovenije, ki se je leta 1964 preimenovala v Zvezo kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije, leta 1977 pa v Zvezo kulturnih organizacij Slovenije. Osnovno poslanstvo zveze je bilo in je še danes združevanje na podlagi kulturne tradicije in ustvarjalnih teženj.

Z letom 1990 se razmere v programskem smislu za ljubiteljske kulturne organizacije niso bistveno spremenile. Začelo pa se je obdobje statusne neurejenosti in zato negotovosti, saj se je porušil sistem financiranja skozi kulturne skupnosti. Bilo je nekaj poskusov, da bi zveze ukinili, sredstva pa razdelili neposredno društvom, vendar se je kmalu pokazalo, da brez organiziranega nastopa napram zagovornikom nasprotnih interesov ne gre, zato so v tistih nekaj primerih, ko so zveze ukinili, kmalu spet oživili njihovo delovanje.

Z novo zakonodajo na področju lokalne samouprave in prepuščenost ljubiteljske kulture občinskemu financiranju bi pripeljala do nevarnosti, da postavljena mreža zvez kulturnih organizacij razpade in da se s tem ljubiteljska kultura povsem razdrobi in izgubi mesto v nacionalni kulturni politiki. Zato je država decembra leta 1995 sprejela Zakon o Skladu, da bi z njim zagotovila skladen in uravnotežen kulturni razvoj na celotnem ozemlju Slovenije. Tako da se sedaj na področju ljubiteljske kulture prepletata dve vrsti organizacij: občinske zveze kulturnih organizacij z včlanjenimi društvi in območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti; vsi pa imajo isti cilj – zagotavljanje pogojev za delovanje ljubiteljske kulture in njen razvoj.

In kako smo v Tržiču sledili razvoju ljubiteljske kulturne dejavnosti?

28. septembra 1962 je bila v veliki sejni dvorani občinskega ljudskega odbora Tržič na pobudo Občinskega odbora SZDL Tržič in Občinskega sindikalnega sveta Tržič sklicana ustanovna konferenca Sveta Svobod in prosvetnih društev občine Tržič, ki jo je vodil Josip Rakovec. Na ustanovni konferenci, ki je pomenila rojstvo današnje Zveze kulturnih organizacij Tržič, so navzoči izvolili sekretariat, ki mu je predsedoval Janez Ažman, za podpredsednika je bil imenovan Josip Rakovec, za tajnika Štefan Brezavšček, za blagajnika Slavko Primožič, za člane sekretariata pa še Ivanka Hvalica, Jelka Žagar in Magda Piskar. Pri Svetu so delovale komisije za glasbeno, dramsko, klubsko in likovno dejavnost, ter knjižničarska komisija. Tistega leta je v Tržiču delovalo pet kulturnih društev, in sicer: Delavsko prosvetno društvo Svoboda Tržič, KUD Leše, KUD Kovor, KUD Dolina in KUD Lom.

Dve leti kasneje, leta 1964, se je Svet Svobod in prosvetnih društev občine Tržič v skladu z nacionalno politiko preimenoval v Zvezo kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije – Občinski svet Tržič in konec sedemdesetih v današnjo Zvezo kulturnih organizacij Tržič.

V prvem desetletju delovanja Zveze nedvomno izstopajo tako po organizacijski kot programski zahtevnosti Tržiške poletne prireditve s poudarkom na domači gledališki produkciji najprej na griču pri sv. Jožefu, nato pa v atriju občine Tržič.

Prva leta delovanja so obeležena tudi s prvim profesionalnim tajnikom Zveze, Dolfetom Anderletom, ki je bil obenem tudi ljubiteljski režiser. Predsedniški stolček pa so si od prvega predsednika Janeza Ažmana izmenjavali še Ivo Gorjanc, Jože Zupančič, Miro Vrhovnik, Edo Lorenčič, Maja Ahačič, Mira Kramarič, Erna Štefe, Metka Knific; nekateri tudi po večkrat.

Izguba profesionalnega tajnika v 70-ih letih je pomenila krajšo organizacijsko krizo Zveze, ki pa se je z ustanovitvijo Samoupravne interesne skupnosti za kulturo in kasneje Občinske kulturne skupnosti omilila v smislu tajniško-administrativne pomoči, ki sta jo nudila strokovna delavca ne tem področju: Jelka Praprotnik in v 80-ih letih Boris Kuburič, ki še danes kot vodja območne izpostave Javnega sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti Tržič s svojimi strokovnimi nasveti in idejami veliko pripomore k razvoju ljubiteljske kulture v Tržiču.

V začetku 90-ih je Zveza ponovno dobila profesionalnega tajnika, ki pa ga je leta 1995 z ustanovitvijo Javnega sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti spet izgubila. Ob tem je treba poudariti, da se je za razliko od nekaterih krajev po Sloveniji Zveza kulturnih organizacij Tržič brez večjih težav prilagodila novi ureditvi in neprekinjeno nadaljevala svoje delo v sodelovanju z območno izpostavo javnega sklada. To pa je tudi dokaz, da kljub zakonskim spremembam na področju kulture, lokalnih skupnosti in temu primerno spremembam financiranja dejavnosti, ljubiteljska kultura živi in bo živela, še več, na nekaterih področjih celo raste, tako številčno kot kakovostno.

In kakšno je stanje v tržiški ljubiteljski kulturi danes? Od prvih petih društev, ki so leta 1962 stopila v Zvezo, danes pod istim imenom delujeta le še dva, so pa v teh letih nastajala, delovala in usihala številna kulturna društva in njihove sekcije; pojavljala so se številna imena režiserjev in igralcev, zborovodij in pevcev, dirigentov in glasbenikov, likovnikov, koreografov in plesalcev, mentorjev in še mnogo drugih.

Ob tej priložnosti se vsem imenovanim in neimenovanim ljubiteljskim kulturnikom, ki so kakor koli pripomogli k razvoju tržiške ljubiteljske kulture zahvaljujem, saj so in nam še bodo polepšali in bogatili marsikateri dan oziroma večer. Poleg tega pa ne smemo pozabiti, da s svojimi prireditvami in nastopi nosijo ime Tržiča širom po Sloveniji in po svetu.

Da pa bodo naši kulturniki še naprej dosegali takšne rezultate, si bo Zveza še naprej prizadevala pri usklajevanju interesov društev ter zagotavljanju čim boljših pogojev za njihovo delovanje tako v prostorskem kot finančnem smislu, ob čemer je treba poudariti, da je Zveza pri tem odvisna od naklonjenosti lokalnih oblasti ljubiteljski kulturi.

Kljub skromnim sredstvom so rezultati naših društev vsako leto boljši. Večina društev svoje celoletno delo predstavi na samostojnih prireditvah, v strokovnem pogledu pa so za njih najpomembnejši nastopi v okviru Skladovih revij, srečanj in tekmovanj najprej na območni ravni, nato pa se izbrani programski dosežki predstavijo še na regijski in državni ravni. Na nekaterih področjih naša društva in skupine posegajo po najvišjih priznanjih in odličjih celo na državni ravni.

Povzeto po besedilu Erne Štefe, predsednice v letih 1999 – 2004.