Sinite parvulos / Pustite male k meni - Zveza kulturnih organizacij Tržič
1555
post-template-default,single,single-post,postid-1555,single-format-standard,bridge-core-3.1.8,qode-news-3.0.6,qode-quick-links-2.1,qode-page-transition-enabled,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-title-hidden,side_area_uncovered_from_content,footer_responsive_adv,qode-child-theme-ver-,qode-theme-ver-30.5,qode-theme-bridge,wpb-js-composer js-comp-ver-7.6,vc_responsive

Sinite parvulos / Pustite male k meni

Tržiški muzej je v začetku leta 2024 v Paviljonu NOB pripravil razstavo del iz umetniške zbirke duhovnika Antona Vindišarja, ki jo sicer hrani Galerija Božidarja Jakca iz Kostanjevice na Krki.

Anton Vindišar (1931–2014) je na svoji duhovniški poti pomembno zaznamoval tudi tržiško okolje, saj je med letoma 1971 in 1990 služboval kot župnik v Križah. Duhovniško posvečenje je sicer sprejel leta 1955, služboval pa v Kranju, Semiču, Begunjah na Notranjskem, Kostanjevici na Krki, Križah in nazadnje na Sv. Lenartu nad Lušo. Zlasti v Kostanjevici je kot prvi sosed spletal pristne, tesne in prijateljske vezi z umetniki, ki so gostovali v Lamutovem salonu. Tudi to je botrovalo nastajanju njegove osebne umetniške zbirke, ki je ni sestavljal po strokovnih vzgibih in poznavalskih kriterijih, ampak so umetnine predvsem izraz prijateljske naklonjenosti umetnikov. (Tako so v zbirki med drugim dela Staneta Kregarja, Rafaela Potokarja, Franceta Goršeta, Lojzeta Perka, Božidarja Jakca, pleterskega patra Wolfganga Koglerja, Maše Bersan Mašuk in Nikolaja Mašukova, kiparjev Staneta Jarma, Petra Jovanoviča, Mirsada Begića … ) Tudi slika Toneta Kralja, ki prikazuje Jezusa med množico otrok in je dala naslov celotni razstavi, je takšna in odlično upodablja Vindišarjevo najljubše duhovniško poslanstvo – katehetsko delo.

Nekaj mesecev pred smrtjo je k sebi poklical nečaka Jožka Kneza in mu zapustil dragoceno dediščino: prek petdeset umetniških del, za katere je želel, da ostanejo v »zbirki« in dostopne za ogled javnosti. Skrb za zbirko je nato prevzela Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

 

Na odprtju razstave 18. januarja 2024 so poleg direktorice Tržiškega muzeja Jane Babšek spregovorili direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanović, kustosa Kristina Simončič in Žan Škrjanec, predsednik Zveze kulturnih organizacij Tržič David Ahačič ter župan Občine Tržič Peter Miklič.

V času trajanja razstave je Muzej v sodelovanju s KD Kruh Križe in Župnijo Križe pripravil tudi pogovorni večer, na katerem je nastopil MeCPZ kriškega društva, več domačinov pa je obujalo svoje spomine na obdobje Vindišarjevega župnikovanja.

Iz nagovora Davida Ahačiča, predsednika ZKO Tržič:

»Današnji dogodek sega onkraj pomena običajne umetniške razstave, saj se moremo ob njej spomniti mnogih izjemnih slovenskih duhovnikov ter njihove vloge v oblikovanju slovenske kulture in umetnostne dediščine.

Pisatelji, likovni ustvarjalci, prevajalci, pesniki, jezikoslovci, kronisti, čebelarji, pedagogi – slovenski katoliški duhovniki so bili ključni nosilci ohranjanja in oblikovanja naše bogate in raznolike kulture skozi stoletja. Njihova osebna vera, veščine in navdih so se izrazili v umetniških mojstrovinah najrazličnejših slogov, ki so še danes del našega kulturnega izročila.

Zapuščina župnika Vindišarja je posebej pomenljiva kot zgled odnosa do kulture in lepih umetnosti v vsakdanjem življenju – ne vem, ali je morda sam gojil kakšno ustvarjalno dejavnost, a je kot hvaležen podpornik in zbiratelj slovenski umetnosti nudil rodoviten substrat. Kot ljubiteljski ustvarjalec pa nikakor ne morem iz lastne izkušnje dovolj poudariti pomena naklonjenega in izobraženega občinstva za živost kulturne dinamike.

Občutek za lepo je župnik Vindišar prenašal na svoje občestvo, tudi z angažiranjem sodobnih slovenskih umetnikov pri opremi bogoslužnih prostorov – njegova je zasluga, da so v Križah ali okolici javnosti še vedno dostopna dela Slavka Pengova, Toneta Kralja, Staneta Kregarja – čigar 50-letnice smrti smo se spominjali lansko leto.

Kristjani na različne načine posvečujemo prostor svojega življenja in dela, doma si uredimo Bogkov kot, družine skrbijo za domača znamenja, sosedje za vaške kapele ter cerkvice, skupaj pa se trudimo za lep in gostoljuben značaj župnijske cerkve. Čeprav morda umetnostni slogi naših cerkva komu niso pri srcu, smo nanje navezani in se ob njih spominjamo tudi pobožnosti, truda in odrekanja naših prednikov, ki so jih gradili. Cerkvena umetnost »nima drugega namena, kakor s svojimi deli čimbolj pomagati, da se človekov duh pobožno dviga k Bogu« (B 122).

Ob tej razstavi si lahko zaželimo troje: da bi tudi nove generacije duhovnikov znale in zmogle na takšne načine pričevati o globini duhovnih iskanj, lepoti stvarstva ter živi navzočnosti Boga v svetu; da bi snovalci kulturnih politik tovrstno umetnostno dediščino znali prav vključevati v svoje načrte skrbi in promocije; ter da bi nas vse nagovoril naslov razstave »Pustite male k meni,« – tudi če se čutimo »majhne« v talentih in razumevanju umetnosti, morda ta biti dovolj velika in odprta za vse.

Hvala vsem, ki ste se udeležili današnjega odprtja razstave. Naj v nas med drugim prebudi tudi občudovanje in hvaležnost za našo kulturno in versko dediščino.«