Slavnostni nagovor ob podelitvi Kurnikovih nagrad za leto 2024 - Zveza kulturnih organizacij Tržič
1684
post-template-default,single,single-post,postid-1684,single-format-standard,bridge-core-3.1.8,qode-news-3.0.6,qode-quick-links-2.1,qode-page-transition-enabled,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-title-hidden,side_area_uncovered_from_content,footer_responsive_adv,qode-child-theme-ver-,qode-theme-ver-30.5,qode-theme-bridge,wpb-js-composer js-comp-ver-7.6,vc_responsive

Slavnostni nagovor ob podelitvi Kurnikovih nagrad za leto 2024

Spoštovani nagrajenci, letošnji prejemniki Kurnikovih nagrad za odličnost na področju ljubiteljske kulture v Tržiču; dragi sotrudniki iz kulturnih društev in drugi ustvarjalci; cenjeni župan Občine Tržič, g. Peter Miklič; kolega Anže Habjan, vodja OI JSKD Tržič; občinski svetniki in direktorji javnih zavodov; nadvse dragoceno občinstvo, prijatelji kulture.

Ne upam si trditi, da bi kdo izmed nas znal povsem jasno in nedvoumno odgovoriti na povezovalčevo vprašanje: zakaj imamo radi ustvarjalnost in kulturo? Vsaj sam ne bi zmogel dovolj dobro opisati »tisto nekaj, kar tli v nas« – kot smo slišali. In ne le tli, včasih prav buhti in prekipeva!

To nemoč besed je v nagrajenem romanu Francoski testament modro razkrinkal rusko-francoski pisatelj Andrei Makine: »Zastor iz tistih gladkih besed, zvočnih odsevov vsakdanjosti, s katerimi se iz neznanega vzroka čutimo dolžni napolniti tišino. Presenečen sem odkril, da je govorjenje dejansko najboljši način za zamolčanje bistvenega. Medtem ko bi za to, da ga izpovemo, morali oblikovati besede na povsem drugačen način, jih šepetati, jih vtkati v zvoke večera in v žarke zahajajočega sonca. Ponovno sem v sebi začutil skrivnostno porajanje jezika, ki se je tako razlikoval od besed, otopelih od vsakdanje rabe.« Bistveno je vse, za kar ni besed. Neizrekljivo. A čeprav naše ustvarjalne strasti morda ne zmoremo pojasniti z besedami, jo zlahka oživimo vsakič, ko primemo za knjigo, pisalo, čopič ali dleto, ko odpremo notno partituro ali škatlo z inštrumentom, ko odklenemo vrata garderobe, obujemo plesne čeveljce ali preizkusimo snop odrskega reflektorja. Gre za strast, za notranjo silo in prvinsko navdušenje, a ta strast nikakor ni sebična, temveč priteguje soljudi in tako pripomore h kakovostnemu sobivanju.

Tržiška kulturna ustvarjalnost je zelo živa, a za ohranjanje te vitalnosti vedno znova potrebuje novih idej in novih sodelavcev. Predvsem je to izziv za nas, odrasle, da zlasti otrokom in mladim, kjerkoli jih že srečujemo, doma, v šoli ali pri interesnih dejavnostih, z iskrenim in navdušenim zgledom kažemo, zakaj mi sami cenimo kulturo, umetnost in ustvarjalnost. Ob kulturnem prazniku vas torej spodbudim, pripovedujte o svojih izkušnjah sanjarjenja in ustvarjanja, pripovedujte o tem, zakaj vas sodelovanje v tem ali onem kulturnem društvu veseli in navdihuje, pripovedujte, zakaj je vaš vsakdan zaradi kulture lepši. Vaše nalezljivo navdušenje je odločilno.

Tudi sam nisem več med mlajšimi, na to me med drugim opozarja bleščanje sivine, ko se zjutraj pogledam v ogledalo – a ko se ozrem po vrsti letošnjih Kurnikovih nagrajencev, se počutim kot šolarček. Koliko življenjske energije nosijo v sebi, koliko lepote so srečali v svojih letih! Koliko vztrajnosti, naporov in raziskovanja so terjala njihova kulturna snovanja v različnih življenjskih okoliščinah, koliko sanj so uresničili in koliko ljudem so vsaj za hip omogočili umik v njihov nadsvet. Tudi sam sem rastel od nalezljivem navdušenju enega od nagrajencev, Borisa Kuburiča, za kar sem mu iz srca hvaležen.

Zato ponavljam, širjenje navdušenja naj bo naša prva skrb. Če bodo ljudje ob nas vzljubili ustvarjalnost, bodo znali ceniti tudi kulturne vrednote iz minulih obdobij. Tako bodo iz svojega zaklada prinašali staro in novo ter tako skrbeli, da se slovenska kultura ne bo nikoli postarala.

Navdušenja in lepote poln praznik kulture vam želim!

David Ahačič, predsednik Zveze kulturnih organizacij Tržič