Spominjarije na Poldeta Bibiča - Zveza kulturnih organizacij Tržič
892
post-template-default,single,single-post,postid-892,single-format-standard,bridge-core-2.0.3,qode-social-login-1.0,qode-news-1.0,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode-title-hidden,side_area_uncovered_from_content,footer_responsive_adv,qode-child-theme-ver-,qode-theme-ver-19.2.1,qode-theme-bridge,wpb-js-composer js-comp-ver-6.0.5,vc_responsive

Spominjarije na Poldeta Bibiča

5. oktobra je Krajevna skupnost Brezje pri Tržiču v sodelovanju z Zvezo kulturnih organizacij Tržič in območno izpostavo JSKD v krajevni dvorani na Brezjah pripravila že osme »Spominjarije« na gledališkega in filmskega velikana ter domačina Poldeta Bibiča.

Povezovalec večera David Ahačič je z veseljem tudi tokrat pozdravil Poldetovo hči Katarino in vnukinjo Tino, ki se vsako leto radi vrneta pod Dobrčo. Gosta letošnjih Spominjarij sta bila igralka Urška Hlebec in Matjaž Partlič, producent v mariborskem gledališču. Poznamo ju kot Poldetova otroka iz filma Moj ata, socialistični kulak, ki je bil posnet leta 1987. Pogovor je bil izredno ganljiv in zanimiv, še zlasti, ker se filmska sestra (Olga) in brat (Tinček) vse od zaključka snemanja pred 32 leti nista nikoli srečala. Skupaj sta obudila spomin na to, kako sta bila povabljena k snemanju: k izbiri takrat dvanajstletnega Matjaža je pripomogel njegov stric Tone Partljič, sicer avtor scenarija omenjenega filma, Urška pa je bila takrat že študentka prvega letnika AGRFT in jo je k projektu pripeljal sam režiser Matjaž Klopčič. Nato sta nas nasmejala z anekdotami in drobnimi zapleti ob snemanju ter pripovedovala o lastnih igralskih izkušnjah in učenju ob velikih mojstrih umetnosti – tudi ob Poldetu Bibiču, o katerem sta oba menila, da ni bil le velik Igralec, ampak preprosto velik Človek.

Na koncu se je gostom in obiskovalcem zahvalila predsednica Krajevne skupnosti Brezje pri Tržiču Tanja Smolej, v sproščenem pogovoru po zaključku pa se je porodila zamisel, da bi prihodnje Spominjarije združili s pohodom do Poldetove klopce.

David Ahačič