11 Okt V spomin Slavko Bohinc (1955-2019)

Po kratki, a neizprosni bolezni je na zadnji septembrski dan umrl Slavko Bohinc, ki je s svojim življenjem in delom pustil izjemen pečat ne le v domačih Križah, temveč v širšem tržiškem okolju. Bil je izjemno požrtvovalen na področjih družbenega, kulturnega in župnijskega življenja, predvsem pa ljubeč mož, oče dvema hčerkama in dedek štirim vnukom.

Večino delovne dobe je preživel v čevljarstvu, a največji užitek je našel v delu za skupno dobro, česar se je loteval na resnično enkraten način. Od leta 2002 je bil predsednik Krajevne skupnosti Križe, istega leta je spodbudil tudi ustanovitev Kulturnega društva Kruh Križe. Obema ustanovama je predsedoval vse do smrti. Zamisli za nove projekte mu nikoli ni zmanjkalo, zato je kulturno društvo hitro postalo eno najbolj prepoznavnih in plodovitih v gorenjskem prostoru. Bil je osrednji nosilec kulturnega razvoja in oživljanja domačega kraja; oče Vikenda smeha, pevec v več pevskih sestavih, iskriv igralec v kriški in tržiški gledališki skupini, buditelj starih, še zlasti šuštarskih, šeg. Posebne omembe sta vredni njegova prizadevnost in vztrajnost pri obnovi Kulturnega doma in ureditvi osrednjega trga v Križah. Dvorana kriškega doma je izjemen primer, kako dolga desetletja propadajoči objekt ponovno oživi in dobi ustrezno vsebino. Slavko Bohinc je odgovorno deloval tudi v drugih vlogah – bil je občinski svetnik in predsednik občinskega odbora NSi v Tržiču, član izvršnega odbora Zveze kulturnih organizacij Tržič in tajnik Župnijskega pastoralnega sveta v Križah. Za svoje nesebično in požrtvovalno delo je leta 2011 prejel srebrno Kurnikovo plaketo leta 2014 pa tudi diplomo Občine Tržič.

Kot krajevnega politika sta ga odlikovala velika spravljivost in iskanje poštenega dialoga, kot sodelavca v župniji želja po napredku in povezovanju vse skupnosti, kot kulturnika njegova strast do ustvarjanja in do naše narodne dediščine. A najdragocenejše je bilo njegovo prijateljstvo, zaradi katerega se je ob njem več kot petnajst let zbirala velika igralska družina.

Koliko dragocenih sledi in kakšno bogato zapuščino je ustvaril Slavko s svojim življenjem in delom. Kdo bi si pred dobrim mesecem na Vikendu smeha lahko mislil, da Slavko zadnjič stoji na njegovem, tako ljubem, kriškem odru … Dvorana kulturnega doma, ki bi si zaslužila nositi njegovo ime, bo eden od pomnikov njegove prizadevnosti. Kulturniki, krajani in politiki se moramo skupaj potruditi, da njegove izjemne dediščine ne bomo zapravili.

David Ahačič